Kot bitje brezpogojnosti
Biti bitje brezpogojnosti pomeni obstajati brez notranjih zahtev.
Do sebe.
Do drugih.
Do življenja.
To ni stanje, ki ga dosežeš.
Je stanje, ki se zgodi, ko prenehaš popravljati, razlagati in nadzorovati.
Brezpogojnost ni pasivnost.
Je najvišja oblika prisotnosti.
V njej ni sodbe, ker ni ločenosti.
V njej ni potrebe po spremembi, ker nič ne manjka.
V njej ni primerjave, ker ni hierarhije.
To stanje pozna tvoj izvor.
Ne kot idejo, temveč kot spomin.
Izvor in brezčasje
Ko se povežeš s svojim izvorom, se čas razrahlja.
Ne izgine – preneha vladati.
V brezčasju ni hitenja.
Ni čakanja.
Ni strahu pred izgubo.
Je samo zavedanje, ki obstaja samo v zdaj.
To je prostor, kjer energija ne teče k tebi ali od tebe,
temveč skozi tebe.
Brezpogojna ljubezen kot stanje zavesti
Brezpogojna ljubezen ni čustvo.
Je frekvenca.
V nizki zaznavi se ljubezen izraža kot potreba:
želim te, ker me dopolnjuješ.
potrebujem te, da se počutim cel.
V visoki zaznavi ljubezen ne potrebuje cilja.
Je.
In prav zato ne omejuje.
Ko ljubiš brezpogojno, ne zahtevaš, da se drugi spremeni.
Ne postavljaš pogojev, da bi se ti dobro počutil.
Ne jemlješ – deliš prostor.
Takrat drugi ni vir tvojih občutkov.
Ti si njihov izvor.
Kjer se brezpogojnost utelesi
Brezpogojnost se ne pokaže v besedah.
Pokaže se v tem, kako:
– poslušaš
– dopuščaš
– ostajaš odprt, tudi ko je neprijetno
Pokaže se v odnosih:
s partnerjem, otrokom, starši, prijatelji.
Ne kot popolnost, temveč kot zavest.
Ko se začneš zavedati svojih občutkov brez bega in brez opravičevanja,
jih lahko tudi resnično deliš.
Takrat ne reagiraš več.
Takrat odgovarjaš.
Prehod v izvor
Postati bitje brezpogojnosti pomeni dovoliti,
da se izvor spomni samega sebe skozi tebe.
Ni potrebe po dokazovanju.
Ni potrebe po vlogah.
Ni potrebe po tem, da si nekaj več.
Čisto enostavno: si.
In ko si, se življenje samo uskladi.