Odgovori, ki ne pridejo glasno
Veliko ljudi verjame, da odgovorov ne dobijo,
ker še niso dovolj odprti, dovolj zavestni, dovolj »duhovni«.
To ni res.
To je mit, s katerim se zaščiti ego.
Odgovori ne manjkajo.
Manjka pripravljenost, da jih sprejmeš takšne, kot so.
Resnica ne pride kot razodetje.
Ne pride z močnim občutkom.
Ne pride, da bi te pomirila.
Pride tiho.
Natančno.
In brez pogajanj.
Pove nekaj preprostega, skoraj banalnega.
In ravno zato jo je tako lahko preslišati.
Ljudje sprašujejo, a ne poslušajo.
Ne iščejo resnice – iščejo olajšanje.
Iščejo potrditev, da jim ni treba ničesar spremeniti.
A pravi odgovor nikoli ne pride,
da bi te obvaroval pred premikom.
Pride zato, da te premakne.
Opazila sem nekaj stalnega:
vprašanje je pogosto le krinka.
Odgovor je že znan.
Viden.
Občuten.
A ostaja neizbran.
Ker sprememba zahteva več kot negotovost.
Zahteva, da zapustiš staro držo.
Staro zgodbo.
Stari način, kako si se videl.
Zato se išče še en znak.
Še en vpogled.
Še en glas od zunaj.
Ne zato, ker prvi ni bil jasen.
Ampak ker ni bil udoben.
Resnica ni dramatična.
Je mirna.
In ne prosi, da jo sprejmeš.
Ko utihneš, ne pride nič novega.
Pride samo to, kar je bilo vedno tam.
Če danes nimaš odgovora,
si zastavi eno edino vprašanje – brez obrambe:
Kaj že vem, pa se odločam, da ne živim?
Ko boš pripravljen/a to pogledati brez olepševanja,
odgovor ne bo več iskal poti do tebe.
Ti boš tisti/a, ki bo stopil/a k njemu.